 |
| Ignacij Hren |
Ignacij Hren, rojen 27-
julija 1891 na Verdu pri Vrhniki. Oče Martin je bil čevljarski mojster in manjši
posestnik, oba z materjo Marijo roj. Suhadolnik sta bila globoko verna in
izredno delavna človeka. Poleg najstarejšega sina Naceta sta imela še štiri
sinove in dve hčeri, ki pa sta zgodaj umrli. Sina Ignacija je po končani
ljudski šoli oče izučil za čevljarja, a z voljo staršev se je Ignacij že kot
mlad fant udeleževal telovadbe in prosvetnega dela v telovadnem odseku izobraževalnega
društva, ki ga je 1- 1906 ustanovil na Vrhniki kaplan Janko Sedej. Ta telovadni
odsek je postal pozneje orlovski odsek in Ignacij je bil njegov član ves čas in
pozneje, dasi že mož, tudi orlovskega naslednika društva Slovenskih fantov. Najživahnejše
Hrenovo delo pri Orlih je bilo, ko je za Jankom Sedejem postal vrhniški kaplan
pesnik Leopold
Turšič. Takrat je bil Nace Hren tudi najbolj upoštevan igralec na odru;
vsega je odigral čez sto različnih vlog, nekatere še v zrelih moških letih. Dve
leti je bil tudi predsednik vrhniškega orlovskega okrožja. Še pred izbruhom
prve svetovne vojske se je Nace udeležil neke orlovske prireditve v Petrovčah
pri Celju, na kateri je spoznaj takratnega govornika dr. Antona Korošca. Takoj ob izbruhu prve
svetovne vojne je moral tudi Nace k vojakom; poslali so ga na rusko fronto,
kjer je bil težko ranjen. Ko se je vrnil iz bolnišnice, je šel v Škofjo Loko k
boletnemu uradu, da ne bi bil doma staršem v breme, kajti za ročno delo zaradi
dobljenih ran ni bil pripraven in tudi dela je bilo zaradi vojske manj. Leta
1920 je pričel s trgovino v Ribnici na Dolenjskem. 2. februarja 1922 se je
poročil z Jelico, hčerjo vrhniškega zdravnika in župana dr- Marolta. Še istega
leta je postal družabnik lesnega podjetja Maček & Comp. v Logatcu, a štiri
leta kasneje si je sezidal lastno parno žago na Verdu. 19. maja 1940 je kupil
od Ljudske posojilnice v Ljubljani gozdno posestvo na Gorjancih in takoj tudi
tam postavil v obrat parno žago. S politiko se je začel
ukvarjati že zgodaj. Ko je bil star devetnajst let, je imel že politične vaške
sestanke. Leta 1936 je postal vrhniški župan, kar je ostal do 4. maja 1945, ko
je moral zapustiti domovino. Ob zadnjih volitvah poslancev je na izrecno
zahtevo dr. Korošca moral prevzeti mandat namestnika. V komunistični revoluciji
je izgubil sina in vse štiri brate.
Mrtvim ohranjajmo spoštljiv spomin. Pokojnim javnim delavcem
delamo največjo uslugo, če za narodno zgodovino skušamo čuvati pravično in
resnično podobo njihove vloge v narodnem razvoju. Če to velja na splošno, tem
bolj velja za pokojne naše javne delavce, ki so nosili odgovornost v dobi
revolucije in vojske v sovražni okupaciji. Pota generala Rupnika in moja
so se sešla radi javnih dolžnosti, ki sva jih opravljala. Ban dr. Marko Natlačen
je v zadnjem hipu svobode pred okupacijo še dal navodila podeželskim županom in
drugim samoupravnim funkcionarjem, naj ostanemo na svojih mestih in v korist ljudstva
opravljamo dolžnosti po duhu in besedilu naših zakonov, po svoji vesti in spoznanju,
naj pomagamo ljudstvu kakorkoli moremo in vztrajamo, dokler le moremo, to je
dotlej, dokler okupator ne bo zahteval od nas, da storimo kaj nečastnega,
protinarodnega in sploh nepoštenega. Po tem navodilu sem ostal župan na Vrhniki
pod italijansko in tudi pod nemško okupacijo. O generalu Rupniku poprej nisem
veliko vedel. Pojavil se je kot komandant in graditelj Rupnikove linije,
obrambnih utrdb na jugoslovansko-italijanski meji.
 |
Rupnikova
linija po sektorjih, prikazani na zemljevidu vir: wikipedia
|
Pri nas na Vrhniki je bil štab in poveljstvo gradbišča.
Prihajali in odhajali so rezervisti, ki so na utrdbah opravljali težaška dela.
S častniki smo imeli komaj kaj stikov, z generalom se nisva srečala, le bolj
pogosto sem slišal, da je bil na glasu kot izredno sposoben višji častnik
generalnega štaba jugoslovanske vojske. Dejstvo, da so mu zaupali poveljstvo
gradbišča, mi je potrjevalo to sodbo. Ni mi znano, zakaj je general Rupnik prevzel ljubljansko
mestno županstvo v času laške okupacije, potem ko je odstopil župan dr. Juro Adlešič.
Ko so pa po razsulu laške vojske tudi ta del Slovenije zasedli Nemci, sem iz
Službenega lista z dne 25. septembra 1943 -zvedel, da je Gauleiter Reiner
imenoval ljubljanskega župana, generala Leona Rupnika, za prezidenta province
Ljubljana.
 |
| Gauleiter Friedrich
Rainer vir: holocaustresearchproject.org |
 |
| Dr. Stanko Kociper vir: wikipedia |
Naslednje dni sem se resnično prizadeval, da bi prišel v
osebni stik z g. Staretom. Prepričan sem bil, da če bo g. Stare zvedel, da ga iščem,
bo omogočil razgovor, saj sva bila stara znanca, prijatelja in tesna politična
sodelavca. Več najinih skupnih prijateljev sem vprašal. Razočaran sem bil nad
odgovori. Vsak se je delal, kot da mu je ime Miloš Stare čisto neznano, vsak je
odkimaval, da nič ne ve, kje bi ta mož sedaj živel. Končno sem naletel na
Vekoslava Riglerja, bivšega narodnega poslanca in ljubljanskega
živinozdravnika. Ta je celo mojo zgodbo in prošnjo poslušal, se iskreno zanimal
in kazal pripravljenost, da mi pomaga. Ko sem mu svoje povedal, je najprej
razburjeno poudaril: ,.Kaj pa vendar hočeš? Ali ne veš, da Gestapo za vsako
ceno hoče dobiti Stareta v roke?" Jaz sem ponovil ves razgovor s
prezidentom in Riglerju zagotavljal, da sem popolnoma prepričan, da tu ne gre
za kako past ali prevaro, ampak, da general iskreno misli na pametno
sodelovanje z SLS. Rigler je bil nekoliko omehčan ali napram predlogu o
sodelovanju še vedno zelo nezaupljiv. „Nič ne obljubim," je rekel,
„poskusil pa bom dobiti pismen odgovor." Res sem po nekaj dneh dobil
listič, ki je na njem bilo napisano: „SLS z Rupnikom ne more in ne bo
sodelovala. Nemci so ga postavili. Saj veš, kaj delajo z našim narodom na
Gorenjskem in Štajerskem. Ti napravi po svojem preudarku, po svoji vesti in le
na svojo osebno odgovornost." Na listu ni bilo podpisa, ali dostavitelj mi
je zagotovil, da je to odgovor g. Miloša Stareta.
 |
| Miloš Stare vir: wikipedia |
Prezident Rupnik je organiziral domobrance. Kot slovenski
general je bil kakor ustvarjen za tako nalogo. Ker so se komunistični partizani
borili predvsem za cilje revolucije in pobijali ljudi in uničevali hiše in vasi
vse vprek po celi provinci, so ljudje smatrali, da je bila taka domača obramba,
varnostna oborožena sila, nujna potreba za ohranitev reda in za preprečevanje
nadaljnih morij. Domobranci so zato postali priljubljena domača vojska, ki je
ljudstvu vzbujala upanje na rešitev pred komunistično revolucijo in izpod
nacistične okupacije.
Kmalu po mojih prvih obiskih pri generalu Rupniku me pokliče
nacistični komandant mesta na Vrhniki in mi pravi: „Tu ste imeli neko
oboroženo, organizirano edinico, neke vrste domačo stražo. Kje so ti možje
sedaj?" Pojasnil sem, da so se člani vaške straže po odhodu Italijanov
razšli. Bali so se, da jih bodo Nemci pozaprli. Nacistični častnik se je po teh
mojih besedah zelo trudil, da bi me prepričal, da naj bodo možje mirni, da naj
mirno nadaljujejo svoj posel in varjejo vasi. Poveljnik naj se brez strahu
oglasi, da se bosta pogovorila in vnaprej preprečila kake morebitne
nesporazume. »Kakršne pravice so imeli doslej pod Lahi, vsaj take jim bomo dali
tudi Nemci," je dodal. Tako se je pri nas začelo domobranstvo.
Da bi ljudje ostali vztrajni, odločni, in da bi se omejila
peklenska propaganda, ki so jo uprizorili komunisti proti domobrancem, je
uprava province organizirala shode in sestanke po vaseh. General Rupnik me je
osebno prosil, naj bi se udeležil nekaterih takih sestankov. Šel sem na shod k
Sv. Joštu, v Horjul in v Borovnico. Nastopanje mladih govornikov in
organizatorjev teh shodov mi ni bilo všeč. Ljudstvu so razlagali svojo
politično modrost, ga pozivali, da jim mora slediti in celo grozili s pritiskom
in kaznimi za slučaj, da bi jih kdo ne ubogal. Grožnje pa so bile tedaj vsakdanja
nadloga podeželskega ljudstva. Grozili so okupatorji, grozili komunistični partizani
in sedaj še ti ljudje, ki naj bi prihajali na vas kot njeni prijatelji in zaščitniki.
Tako govorjenje in nastopanje sem odklanjal, generalu to povedal in mu sporočil,
da na te shode ne bom več hodil.
 |
| Slovenec: političen list za slovenski narod |
Vir: Slovenec:
političen list za slovenski narod (09.05.1944), volume 72, issue 106. URN:NBN:SI:doc-VXUH1GT6
http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-VXUH1GT6
Ko so minevali tedni in meseci, sem videl in razumel, da
Nemci pešajo. Za vzdrževanje javnega miru in reda so bili domobranci vedno bolj
potrebni. Pogosto pa me je napadel dvom in se mi je vnela skrb: Ali je pa to
pravilno ravnanje? Odpodil sem jo z najbolj utemeljenim odgovorom: „Saj kaj
drugega ni mogoče, saj bodo partizanske bande tisto uro, ko bi domobranci
prenehali, pobile vse ljudi, ki jih bodo dosegle. V taki sili in stiski je
vsaka obramba upravičena. To je obramba v največji sili, nujna in neizogibna
obramba." V takem razpoloženju me je našel prijatelj — sosed ing. Milan
Lenarčič, rezervni major, iskren in najboljši prijatelj domobrancev, ki mi je
rekel: »Prijatelj moj, za domobrance se bojim." »Zakaj ?"ga vprašam.
»Prisega Nemcem in pa dejstvo, da stražijo železnice, ki so med vojaškimi
najvažnejšimi objekti, sta dve taki okolnosti, ki me vse bolj vznemirjata, da
se bojim zanje. Prepričan sem, da mednarodna sodišča ne bodo priznala
domobrancem značaja med okupacijo dovoljenih domačih straž prav zaradi teh in
takih okolnosti. Povej to Rupniku, čeprav nič ne dvomim, da on sam to dobro ve,
saj kot general pozna vojaško in vojno pravo." Takoj sem šel k prezidentu
in mu to mnenje uglednega, izobraženega soseda povedal. Bilo je to mučno
srečanje. Na obrazu se je generalu poznalo, da je ves zaskrbljen.
Nobenega pravega pojasnila in odgovora ni mogel iztisniti iz
sebe. Da bi k pojasnilu kaj pripomogel, sem ga vprašal: »Ali imate kake zveze z
Mihajlovičem?"
Odgovoril je dobesedno: ,,Ja, ravno danes sem dobil pismo od Nediča." Spet
sva se dolgo gledala, molčala in mislila vsak po svoje. Dobro sem čutil, da se
je izognil odgovoru, pa vendar odgovoril. Koliko sta Mihajlović in Nedič
zasledovala iste cilje, je bila zame tedaj skrivnost.
 |
| Železniški viadukt Borovnica december 1944 |
Fotografija uničenega železniškega viadukta Borovnica december 1944 vir: The 489th Bombardment Squadron on Corsica http://www.warwingsart.com/12thAirForce/borovnica.html
Ko je vojaško letalstvo zapadnih zaveznikov bombardiralo
železniški most v Borovnici, sem moral h generalu po pomoč. Pretrgana je bila
glavna železniška zveza Ljubljana—Trst. Za promet je bil to hud udarec. Vse
tovorne vlake je bilo treba na postaji Verd razložiti in naložiti na vozove,
ves tovor z živino prepeljati na postajo Vrhnika in tam zopet naložiti na vlake
za Ljubljano. Isto je veljalo za tovore v obratni smeri iz Ljubljane v Trst.
Ker je po tej progi prihajalo v ljubljansko provinco tudi mnogo živil in
dnevnih konsumnih potrebščin za prebivalstvo province Ljubljana, smo imeli
neposreden, živ interes, da promet za vsako ceno nekako ohranimo. Toda za daljšo
dobo je bilo tako prekladanje in prepeljevanje nemogoče. Tu se je izkazala
prezidentova pomoč kot bistveno važna. Deputacija občanov mi je prišla povedat,
da Nemci že vozijo tračnice za ozkotirno železnico, ki jih nameravajo položiti
kar po cesti s kolodvora na Verdu po Vrhniki na vrhniški kolodvor. Občani so
prosili, naj posredujem, da bi se to ne zgodilo, kajti taka železniška zveza po
cesti preko trga, bi naravnost izzivala nevarnost bombardiranja Vrhnike.
 |
| Železniški viadukt Borovnica december 1944 |
Lokalni delavci
mobilizirani v nemško delovno organizacijo TODT pri odpravi posledic
bombardiranja viadukta vir: The 489th Bombardment
Squadron on Corsica http://www.warwingsart.com/12thAirForce/borovnica.html
Takoj sem iskal telefonično zvezo s prezidentom. Oglasil se
je dr. Kociper in njemu sem razložil, za kaj gre. Dr. Kociper mi je odgovoril:
„Prezident ima močan prehlad, je danes v postelji. Vendar počakajte pri
telefonu, grem, da mu to javim." Ko se je vrnil, mi je povedal: „Prezident
upa, da bo jutri mogel vstati. Počakajte do jutri zvečer. Ko se bo mračilo,
bomo prišli in si na licu mesta stvar ogledali." Tako je bilo. Ko smo
končali ogled in sem razložil, kaj mislimo, da lahko iz tega nastane, me je
general vprašal: „Ali imate predlog, ki naj ga Nemcem stavim?" Odgovoril
sem: „Železniški odcepni ali zvezni zasilni tir med postajama Verd in Vrhnika
naj se položi s postaje Verd proti Borovnici preko senožeti in polja, kjer ni
nič hiš in nikake zapreke. S tem bo proga samo za kakih 300 metrov daljša, a Vrhnika
bo rešena nevarnosti bombardiranja, ker bo proga šla po praznem prostoru izven
bivališč, hiš in gospodarskih poslopij." General je takoj odgovoril:
„Dobro. Jutri Vas bom poklical in povedal, ali bo komandant sprejel Vaš
spreminjevalni predlog ali ne." Zahvalil sem se mu in mu zagotovil, da mu
bo ljudstvo hvaležno, zelo hvaležno, če se bo to uredilo. Naslednji dan se je
res vse tako 'Zgodilo, kakor sem predlagal in kakor smo se dogovorili.
Gospod dr. Kociper se je v tistem času poročil s hčerko generala
Rupnika. Istega dne in meseca 1944 se je poročila tudi moja bližnja, sorodnica
in zvečer sem šel z ženo k svatovski večerji, ki je bila v Stari Vrhniki. Okrog pol desete ure zvečer se ustavi pred
hišo avto gospoda prezidenta. Isti šofer, ki je poprej vozil g. bana dr.
Natlačena, mi je prinesel pismo in mi rekel: „Iskal sem Vas na Vašem domu. Tam
so mi povedali, da ste tu. Pošilja me gospod prezident in naročil mi je, naj
Vam izročim tole njegovo pismo. Naročil mi je, da Vas moram kar s seboj pripeljati."
V pismu je bilo vabilo. Vprašal sem ženo in svetovala je, naj kar greva, da ne
bi bilo kake zamere. Malo pred enajsto ponoči smo se pripeljali v Ljubljano.
Gostje svatovščine so se bili že razšli ali so se prav v tistih trenutkih
razhajali, ko smo mi prišli vrh stopnic. Nevesta je hitro odkazala moji ženi
mesto med ostalimi ženami, ki so imele svoj krožek, general, njegov sin Vule in
jaz pa smo kar stoje kramljali nekaj trenutkov, potem pa je g. Rupnik mlajši
predlagal, naj gremo na vrt v lopo. Komaj smo bil tam in se posedli, je
prezident kar začel: „No, g. župan, kaj pa Vi pravite k sedanjemu vojaškemu
položaju? Kaj mislite, kdo bo zmagovalec v tej vojni?" Samo pogledal sem
ga in butnil vanj: „Prepričan sem, da zavezniki." Z besedo zavezniki smo
označevali vojno zavezo Velike Britanije, Francije, Ameriških Zedinjenih Držav
in Sovjetske Zveze, pač vse zaveznike proti Hitlerjevi Nemčiji. G. Vule Rupnik mi je brž
pritrdil takole: „Glej, oče, istega mnenja je kot jaz. Zmagali bodo zavezniki,
ker zanje dela čas." Takrat se je prezident zamislil in nama živo
pripovedoval, da je bil povabljen v Nemčijo, da so mu tam razkazali vse vrste
orožja, da je videl nove motorizirane divizije in drugo nemško najnovejšo, še
ne uporabljeno vojaško opremo in moč.
Zatrjeval nam je, da je po vseh teh
ogledih in po svoji strokovnjaški oceni nemške vojaške moči prišel do
prepričanja, da je Nemčija nepremagljiva, da je najmočnejša vojaška sila na
svetu in ne more biti nobenega dvoma, da bo ona zmagovalka. General je govoril
naglo, živo, a s premislekom in poudarkom, kakor slika človek v govoru zadevo,
ki jo je vso že premislil in si zase že naredil končno in jasno sodbo, pa se
resno trudi, da bi tudi drugega prepričal. Govoril je precej dolgo, tako, da ko
je nehal, nisva niti g. Rupnik ml. niti jaz imela volje, da bi razgovor
nadaljevala. Nisem se hotel spuščati v ostrejšo razpravo. Sem samo pripomnil,
da čas dela za zaveznike in njihovo zmago, pa smo se poslovili, ker je bilo
tudi že kar pozno v noč. Ko sem se vozil nazaj domov proti Vrhniki, in še pozneje
večkrat, sem v duhu ponavljal razgovor tega večera in premišljeval generala
Rupnika z vseh strani, ki sem jih mogel spoznati. Vselej sem prišel do istega
zaključka in sodbe, ki je nekako tale: General Rupnik ni hotel biti in ni bil
nikak Quisling. Nikdar ni,
kar jaz vem, z ničemer kazal, da bi bil odobraval nacizem. Iskal je
priložnosti, kako bo za ljudstvo kaj dobrega storil in mu pomagal. Bil je v
svojem ravnanju nekako očetovsko dober in ljubezniv. Politične igre pa ni
razumel. V Sloveniji je skušal posnemati zgled Nedičev v Srbiji. Ta večer mi je
odkril, da je vse delal na napačni predpostavki, da bo Hitler v drugi svetovni
vojni zmagal in bomo Slovenci med vojno in še dolgo po vojni morali prenašati
nemško gospodstvo. Borba proti komunističnim partizanom je bil po mojem mnenju
ves njegov program. Zato sem še tisto noč sklenil, da bom generala še nadalje
podpiral, vsaj do konca vojne, ker nikjer pod soncem nisem videl nobene pomoči
in opore za ljudstvo, ki ni hotelo sprejeti komunistično-partizanskih
zločinskih manir nasilnega vladanja malenkostne manjšine nad večino. Sklenil
sem torej še nadalje podpirati generala v njegovih naporih, da se Slovenci
rešimo komunistične diktature.
 |
| Vuk Rupnik vir: wikipedia |
Bilo pa je naslednje tedne in mesece vedno huje; upanja, da
bomo preprečili zmago komunistične revolucije, vedno manj. 3. maja 1945 me že
ob petih zjutraj zbudi jok in zdihovanje, ki je prihajalo iz kuhinje spodaj v
hiši. Žena me pokliče in pravi, naj vstanem in grem k ljudem, ki so prišli, ker
se je že zopet nekaj hudega zgodilo. V kuhinji je bil ves objokan, raztrgan,
uplašen in zdelan trgovec in gostilničar Martinčič iz Cerknice. Med hlipanjem
in stokanjem je prosil, naj svetujem in pomagam. Pripovedoval je, da partizani
zasedajo vasi okoli Cerknice, da se je Rupnikov bataljon domobrancev, ki je bil
v cerkniški dolini ponos in zaslomba, varuh in hramba ljudstva, umaknil,
ljudstvo beži iz svojih domov, odgovorni posamezniki so se poskrili, ker
oboroženi partizani groze s smrtjo na vse strani in na vsa usta. Njemu samemu,
Martinčiču, pa se je tole zgodilo:Takoj, ko je odšel Rupnikov bataljon, je
prišel na Martinčičev dom njegov zet, hud komunist, in zahteval: „Hudič stari, denar
sem in tole listino podpiši, da izročaš vse svoje premoženje meni."
Martinčič je preplašen odgovoril, da bo takoj podpisal, le po očala da gre v
gornjo sobo. Odšel je, iz gornjega okna skočil na vrt in preko polja odhitel k
meni na Vrhniko. Prosil je pomoči, ki mu je nisem mogel dati. Ob sedmih sem
odšel v občinsko pisarno. Pred njenimi vrati je čakalo že več ljudi, ki so tudi
pribežali kdo ve od kod in prosili zaščite. Imel nisem prav nobenih navodil. Zato
mi ni preostalo nič drugega, kot da sem prosil ljudi, naj počakajo, da pridem iz
Ljubljane, kamor grem poizvedovat. Odšel sem takoj in naravnost v urad
okrajnega glavarstva v Ljubljani. Dobil sem glavarja g. Maršiča že v uradu.
Pozdravil sem ga in vprašal ali je kaj novega v zadnjih dneh. Mirno mi je
odgovoril, da ni nič posebnega. „Vse je v najlepšem redu." Tedaj se nisem
mogel več zadrževati in sem kar bruhnil: ,,Hudičevo lep red je to. Na Vrhniki
so begunci iz Cerknice, partizani zasedajo vasi, bataljon domobrancev se je
umaknil, tu pa pravite, da je vse v najlepšem redu." Načelnik se je
razburil, vstal in rekel: „Kaj poveste! Pravkar sem prišel od prezidenta, pa mi
ni nič tega omenil. Počakajte, prosim, grem še enkrat k njemu, da mi da
navodila." Jaz sem pa sedaj vedel dovolj. Rekel sem glavarju, da grem kar
sam k prezidentu, ker se mi mudi, ljudje me čakajo na ulici, moram hitro nekaj
zvedeti in jih obvestiti". Odhitel sem v prezidentov urad.
 |
| Prezident Rupnik na delovnem mestu v uradu na Bleiweissovi cesti |
Tedaj sem že imel občutek, da sem preganjanec. Kot mora se
mi je nekaj vleglo na dušo. Nisem mogel določiti, ali me je bolj strah pred
neznanim, ki prihaja ali sem se čutil krivega nečesa, pa se nisem zavedal, da
bi bil kaj napak ravnal, strašno moro sem pa občutil. V prezidentovi čakalnici
ni bilo žive duše. Predsoba, kjer je dr. Kociper redno sprejemal, je bila
prazna. Vrata iz te sobe v presidentovo čakalnico so bila odprta. Kaj sem
hotel? Vstopil sem. In res, prezident je sedel za svojo pisalno mizo. Z levo
roko si je podpiral glavo, izgledal je potrt, zamišljen, zaskrbljen. Hitro sem
popisal prihod beguncev iz Cerknice na Vrhniko in vse, kar sem doživel tiste
jutro na Vrhniki. Prosil sem za navodila, kam naj begunce napotim, kje naj
iščem zanje zaščite in pomoči. Tedaj se je zravnal in tole mi je odgovoril:
,,Pravkar sem bil pri komandantu, gospodu generalu Roesenerju, in
obljubil mi je, da bo takoj poslal 100.000 mož, da vržejo partizane nazaj."
V meni je prekipelo in hotel sem zvedeti kaj bolj stvarnega, zato sem kar
udaril: „Gospod prezident, ne bodite naivni. Kje bo pa general vzel 100.000
mož? Saj vendar vsi vidimo očitna znamenja, da Nemce vrag jemlje, da je nemška
vojska v razsulu." Videl sem, da sem generala s tem zelo razburil in
razjezil. Vstal je in odsekal: „Ako komandant reče, da jih bo poslal, že ve, da
jih ima. Kje jih bo vzel, ni moja stvar, jaz nisem komandant." Po teh
besedah se je obrnil in odšel brez pozdrava v drugo sobo, jaz pa domov.
 |
| SS general Erwin Rösener in Leon Rupnik pred palačo Pokrajinske uprave |
Na Vrhniki sem ljudem povedal, da je v Ljubljani dobrodelna
pisarna, ki jo vodi č. g. župnik in svetnik Škulj, naj gredo tja, kjer bodo
dobili zasilno pomoč in nadaljnja navodila. Tisti dan so oživeli domači
terenci. Iz njihovega obnašanja se je čutilo, da pričakujejo zmago, da se bliža
vihar. Tekom dneva sem bil v telefonskem stiku s komandantom domobrancev na
Vrhniki, pa mi tudi on ni vedel povedati nič novega, le zaskrbljen je bil kot
jaz. Zvečer okoli enajste ure sem sedel v svoji zasebni pisarni. Utrujen sem
bil, negotovost me je mučila, nervozno sem iskal rešitve, ki je nikjer nisem
videl. Kar nekdo potrka na okno. Zganem se, slišim pred hišo šum motorja,
odprem okno in zunaj vidim prezidentovega šoferja, ki mi je takoj povedal, da
me je prezident prišel obiskat in bi rad stopil notri. Seveda sem hitro
pritrdil in povabil, naj kar pride. Brž, ko sem odprl vrata, je vstopil in kar
sam začel: „čuden gost ob tej uri, kaj! Toda, takole je.
 |
| Prezident Leon Rupnik pred svojim službenim vozilom |
Leon
Rupnik tik pred odhodom na stadion 20. aprila 1944 na Hitlerjev rojstni dan ob prisegi domobrancev vir:
Blog Herta RTV SLO MMC http://www.rtvslo.si/blog/herta-5j9o/erwin-max-leon-in-franc/57835
V celi Ljubljani, kjer sem imel prijateljev brez števila,
danes nimam človeka. Prišel sem k Vam, da se malo umirim in — poslovim, ker sva
se dopoldne razšla brez pozdrava." Bolj sesedel se je, kot sedel na stol.
Bil je ves skrušen. Poprosil sem ženo, da je pripravila črno kavo. Ko sva jo
popila, je on predlagal, naj greva na sprehod v bližnji gozd, ker da je silno
potreben svežega zraka. Pripomnil sem, da ob tej uri ni varno hoditi
zunaj, zlasti ni varno v gozdu, on pa mi
je skoraj Šepetaje odgovoril: „Zame je smrt že odločena. Streljal me bo ta ali
oni, nekdo pa gotovo." Kako uro sva se pogovarjala in koristilo nama je.
Čutil sem, da se je tudi general nekaj pomiril. Meni je odleglo vsaj za
spoznanje. Prisrčno sva se poslovila in razšla. Spati pa le nisem mogel. Vesti,
ki so prihajale, zlasti iz Ljubljane, so vse napovedovale nesrečo.
 |
| Nemci in domobranci na poti skozi Tržič, maja 1945 / vir: Muzej novejše zgodovine Slovenije |
Naslednjega dne, 4. maja, sem bil ves dan v pisarni, nekam
razmišljeno in nervozno pospravljal in urejal stvari. Ob enajstih zvečer zazvoni
telefon, javi se komandant domobrancev in sporoči kratko: „Mi odhajamo!
Svetujem, da greste tudi Vi. Vaše življenje je v neposredni nevarnosti. Z
Bogom." Kar takoj nato sem poklical svaka Marijana Marolta, ki so ga
partizani že poprej popolnoma izropali, in mu povedal, da domobranci odhajajo.
Ponudil sem mu, naj si v moji hiši uredi stanovanje, če bo z družino ostal in
vprašal, kaj on misli, kaj on svetuje. Odgovoril je kratko: „Pa gremo še
mi!" Nisem še odložil slušalke telefona, je vstopil šofer mojega
tovornjaka in mi javil: „Oče, jaz grem. Enkrat so me že partizani ujeli. Nočem,
da bi me spet." Tisti hip sem se tudi jaz odločil in šoferju odgovoril: „Ali
nas boste vozili, če gremo tudi mi?" Brž je bil pripravljen: „VeseI bom,
če bom mogel vsem še kaj pomagati," mi je odvrnil. „V redu," sem
rekel, „pripravite avto, ob eni po polnoči bomo odšli." Oddal sem ključe
uradniku in mu rekel: ,,Gospodarite,
kakor veste in znate." Odšel sem še v občinsko pisarno, uredil račune, podpisal
vse spise, oddal ključe blagajničarki in sam s kolesom odšel ob osmih zjutraj v
Ljubljano. Družina, moja in Maroltova in še nekaj prijateljev je odšlo s tovornjakom
ponoči proti Ljubljani in določili smo, da me počakajo v Ljubljani, na domu
tete moje žene. Predno sem sedel na kolo, je prišel še občinski tajnik Jerina
in mi povedal, da nemški komandant hoče 70 parov konj z vozovi, da bodo peljali
nemško robo. Jerina je komandantu odgovoril, da jih bo šel iskat, dejansko je
pa šel preko Dobrove proti št. Vidu, kjer se je pridružil vrhniškim beguncem,
kakor sva se domenila. Naša begunska pot je šla preko Ljubelja na Koroško v
Italijo. Potikali smo se po taboriščih. Visoko in globoko med vsemi telesnimi
in duhovnimi mukami pa je bila najhujša vest, da so domobrance zavezniki
izročili komunistom. Le sam Bog ve za morje solza in bolečin med družinami, ki
so imele svojce pri domobrancih. Jaz nisem imel nikjer miru. Neštetokrat sem
prevozil pot od taborišča do Trsta. Iskal sem zveze. Ko smo se ustanovili v
taborišču Servigliano, sem tretji dan odšel na vlak in v Rim. Šel sem v urad
Slovenskega Socialnega odbora, ki mu je bil predsednik dr. Miha Krek.
 |
| Dr. Miha Krek vir: wikipedia |
Nisem popustil. Nad tri ure sem ga prosil in prepričeval, da
je to edina možna rešitev in edino pametno, kar more storiti. V marsičem mi je
dal prav. Odločil pa se je vedno proti temu, da bi odšel z menoj v Rim. Ko sem
izčrpal prav vse, kar sem mu mogel povedati, sem mu zagotovil, naj bo prepričan,
da mu želim samo dobro, da sem s prijatelji vse skrbno pripravil in bo njegova pot
v svobodo varna, kolikor je le človeško mogoče varnost zajamčiti, in da bom čakal
na njegov pristanek vsak čas. Naj mi samo sporoči, da se je odločil, pa bom
takoj tukaj in vse se bo izvedlo po načrtu. Rotil sem ga, naj to stori čimprej.
Samo nekako v bolečini se mi je smehljal in se mi zahvaljeval. toda v svojem sklepu
ni popustil. Pobit sem ga zapustil in čakal, da mi bo kaj sporočil, pa ni bilo
nobenega glasu od njega več.
 |
| General Rupnik s preostalimi soobtoženci na procesu v ljubljanski dvorani Tabor na dan sodbe 30.8.1946 |
Tretji dan no tem zadnjem srečanju z generalom mi je žena
povedala: „Rupnika sem videla, šel je v barako s č. g. svetnikom Merkunom. bodi
doma, bo gotovo tudi k Tebi prišel." Ostal sem doma, čakal sem. Ni ga
bilo. Taka so bila moja srečanja z generalom Rupnikom. Taka in nič
drugačna. Jaz sem se srečaval z njim zato, da bi v najhujšem času z njegovo
pomočjo ščitil in pomagal ljudstvu vrhniške občine. To sem smatral za svojo
dolžnost. Doživel sem in izpričujem, da je general Rupnik res pomagal slovenskemu
ljudstvu, kadar in kjer je mogel.
Tudi zame je ostal v marsikaterem oziru še vedno skrivnosten
mož. Čemu je prevzel med vojno nove, nevarne in težke dolžnosti, si ne morem
razložiti nič več, kot je razvidno iz teh vrstic, čemu je tudi meni, ki sem mu bil
po njegovih lastnih besedah edini zvesti prijatelj, odklonil rešitev življenja,
pa mi je še manj razumljivo. Napisal sem ta moja srečanja z njim tudi zato, da
bi se ob tej resnici razbijale zlorabe Rupnikovega imena, ki se po njegovi smrti
pojavljajo doma in v emigraciji. Pred leti tega ne bi mogel napisati. Sedaj pa.
Obšlo me je te zadnje mesece lepo upanje, ki mi pove: Odšli so Italijani, odšli
so Nemci, omahnili so v brezna izdani domobranci, odšel je v večnost naš general
Rupnik, odšel je naš škof dr. Gregorij Rožman,
odhajamo po vrsti vsi, ki smo v tistih časih živeli, komunisti in mi ostali;
vsi odhajamo po vrsti, raste pa nov slovenski rod in v bližnji bodočnosti mi je
pred očmi Svobodna Slovenija, ki smo jo ljubili in zanjo delali, pa čeprav vsak
na svojem in vsak po svoje.
Prispevek je povzet v
originalu, dodane so samo fotografije s komentarji in viri. Originalni tekst je
bil objavljen v Zborniku Svobodne
Slovenije (1967), letnik 19. URN:NBN:SI:DOC-LZQ5XVN2 http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-LZQ5XVN2
Ni komentarjev:
Objavite komentar