Ignacij Hren: Moja srečanja z generalom Rupnikom

Ignacij Hren

Ignacij Hren, rojen 27- julija 1891 na Verdu pri Vrhniki. Oče Martin je bil čevljarski mojster in manjši posestnik, oba z materjo Marijo roj. Suhadolnik sta bila globoko verna in izredno delavna človeka. Poleg najstarejšega sina Naceta sta imela še štiri sinove in dve hčeri, ki pa sta zgodaj umrli. Sina Ignacija je po končani ljudski šoli oče izučil za čevljarja, a z voljo staršev se je Ignacij že kot mlad fant udeleževal telovadbe in prosvetnega dela v telovadnem odseku izobraževalnega društva, ki ga je 1- 1906 ustanovil na Vrhniki kaplan Janko Sedej. Ta telovadni odsek je postal pozneje orlovski odsek in Ignacij je bil njegov član ves čas in pozneje, dasi že mož, tudi orlovskega naslednika društva Slovenskih fantov. Najživahnejše Hrenovo delo pri Orlih je bilo, ko je za Jankom Sedejem postal vrhniški kaplan pesnik Leopold Turšič. Takrat je bil Nace Hren tudi najbolj upoštevan igralec na odru; vsega je odigral čez sto različnih vlog, nekatere še v zrelih moških letih. Dve leti je bil tudi predsednik vrhniškega orlovskega okrožja. Še pred izbruhom prve svetovne vojske se je Nace udeležil neke orlovske prireditve v Petrovčah pri Celju, na kateri je spoznaj takratnega govornika dr. Antona Korošca. Takoj ob izbruhu prve svetovne vojne je moral tudi Nace k vojakom; poslali so ga na rusko fronto, kjer je bil težko ranjen. Ko se je vrnil iz bolnišnice, je šel v Škofjo Loko k boletnemu uradu, da ne bi bil doma staršem v breme, kajti za ročno delo zaradi dobljenih ran ni bil pripraven in tudi dela je bilo zaradi vojske manj. Leta 1920 je pričel s trgovino v Ribnici na Dolenjskem. 2. februarja 1922 se je poročil z Jelico, hčerjo vrhniškega zdravnika in župana dr- Marolta. Še istega leta je postal družabnik lesnega podjetja Maček & Comp. v Logatcu, a štiri leta kasneje si je sezidal lastno parno žago na Verdu. 19. maja 1940 je kupil od Ljudske posojilnice v Ljubljani gozdno posestvo na Gorjancih in takoj tudi tam postavil v obrat parno žago. S politiko se je začel ukvarjati že zgodaj. Ko je bil star devetnajst let, je imel že politične vaške sestanke. Leta 1936 je postal vrhniški župan, kar je ostal do 4. maja 1945, ko je moral zapustiti domovino. Ob zadnjih volitvah poslancev je na izrecno zahtevo dr. Korošca moral prevzeti mandat namestnika. V komunistični revoluciji je izgubil sina in vse štiri brate.

Mrtvim ohranjajmo spoštljiv spomin. Pokojnim javnim delavcem delamo največjo uslugo, če za narodno zgodovino skušamo čuvati pravično in resnično podobo njihove vloge v narodnem razvoju. Če to velja na splošno, tem bolj velja za pokojne naše javne delavce, ki so nosili odgovornost v dobi revolucije in vojske v sovražni okupaciji. Pota generala Rupnika in moja so se sešla radi javnih dolžnosti, ki sva jih opravljala. Ban dr. Marko Natlačen je v zadnjem hipu svobode pred okupacijo še dal navodila podeželskim županom in drugim samoupravnim funkcionarjem, naj ostanemo na svojih mestih in v korist ljudstva opravljamo dolžnosti po duhu in besedilu naših zakonov, po svoji vesti in spoznanju, naj pomagamo ljudstvu kakorkoli moremo in vztrajamo, dokler le moremo, to je dotlej, dokler okupator ne bo zahteval od nas, da storimo kaj nečastnega, protinarodnega in sploh nepoštenega. Po tem navodilu sem ostal župan na Vrhniki pod italijansko in tudi pod nemško okupacijo. O generalu Rupniku poprej nisem veliko vedel. Pojavil se je kot komandant in graditelj Rupnikove linije, obrambnih utrdb na jugoslovansko-italijanski meji.
   

Rupnikova linija po sektorjih, prikazani na zemljevidu vir: wikipedia

Pri nas na Vrhniki je bil štab in poveljstvo gradbišča. Prihajali in odhajali so rezervisti, ki so na utrdbah opravljali težaška dela. S častniki smo imeli komaj kaj stikov, z generalom se nisva srečala, le bolj pogosto sem slišal, da je bil na glasu kot izredno sposoben višji častnik generalnega štaba jugoslovanske vojske. Dejstvo, da so mu zaupali poveljstvo gradbišča, mi je potrjevalo to sodbo. Ni mi znano, zakaj je general Rupnik prevzel ljubljansko mestno županstvo v času laške okupacije, potem ko je odstopil župan dr. Juro Adlešič. Ko so pa po razsulu laške vojske tudi ta del Slovenije zasedli Nemci, sem iz Službenega lista z dne 25. septembra 1943 -zvedel, da je Gauleiter Reiner imenoval ljubljanskega župana, generala Leona Rupnika, za prezidenta province Ljubljana.

Gauleiter Friedrich Rainer 
vir: holocaustresearchproject.org

Komaj kakih deset dni potem, ko je bil general Rupnik imenovan na to mesto, sem na dobil od njega osebno pisano vabilo, naj se zglasim Pri njem v uradu, kakor hitro bom mogel. Z vrhniškim vlakom, ki pride v Ljubljano ob 10.30 dopoldne, sem se naslednji dan potem, ko sem dobil vabilo, odpeljal v Ljubljano. Na kolodvoru me je prestregla nacistična straža in me odpeljala na urad Gestapa. Čeprav sem takoj pokazal generalovo pismo in trdil, da sem prišel v Ljubljano po želji in vabilu prezidenta province, so me preiskali, fotografirali, vzeli prstne odtise, zasliševali in izpraševali ves dan do štirih popoldne. Od štirih do petih so me imeli zaprtega v mali sobici. Tisto uro sem preživel v prepričanju, da se je že začela moja pot nacističnega političnega kaznjenca. Pa vendar ni bilo tako. Ob petih so mi povedali. da lahko grem, da sem prost. Predno sem jih zapustil, sem še vprašal: ,,Danes je že tako pozno, da k prezidentu več ne morem. Vrnil so bom domov. Če bom jutri zopet prišel v Ljubljano. da bi se odzval prezidentovemu vabilu, ali se bo ponovilo to, kar se mi je danes zgodilo?" Odgovorili so mi, da sem preiskavo opravil in se lahko svobodno gibljem. Naslednji dan sem šel zopet v Ljubljano, nemoteno prešel kolodvor, odšel v vladno hišo na Bleiweissovi cesti, se tam javil dr. Kocipru, ki me je takoj prijavil prezidentu.

Dr. Stanko Kociper vir: wikipedia

„Sedaj, ko sem prevzel to mesto," je dejal general takoj po pozdravu, bi res želel pametno in iskreno sodelovati s SLS. Posvetoval sem se z okrajnim glavarjem, gospodom Maršičem o tem. Svetoval mi je, da bi bili Vi, gospod župan, najbolj primerna oseba, da bi vse uredili in pripravili razgovore. Posebno Vas prosim, da poveste gospodu Milošu Staretu, da bi rad čimprej govoril z njim." Odgovoril sem: „Gospod prezident, znana reč je, da so vse slovenske politične stranke razpuščene in je tudi SLS prepovedano vsako delovanje." On me je zavrnil: „Tako je na papirju, v resnici pa je SLS pridno na delu." Jaz sem vztrajal in odgovoril: „Potem Vi več veste, gospod prezident, kot vem jaz. Ne vem, da bi stranka delala, vem pa, da Gestapo išče gospoda Miloša Stareta, ki se skriva. Kje je, ne vem in sedajle prav nič ne morem reči, ali bom mogel priti z njim v stik ali ne. Poskusil bom, velikega upanja pa nimam, da bi uspel." S tem sva končala in poslovil sem se.

Naslednje dni sem se resnično prizadeval, da bi prišel v osebni stik z g. Staretom. Prepričan sem bil, da če bo g. Stare zvedel, da ga iščem, bo omogočil razgovor, saj sva bila stara znanca, prijatelja in tesna politična sodelavca. Več najinih skupnih prijateljev sem vprašal. Razočaran sem bil nad odgovori. Vsak se je delal, kot da mu je ime Miloš Stare čisto neznano, vsak je odkimaval, da nič ne ve, kje bi ta mož sedaj živel. Končno sem naletel na Vekoslava Riglerja, bivšega narodnega poslanca in ljubljanskega živinozdravnika. Ta je celo mojo zgodbo in prošnjo poslušal, se iskreno zanimal in kazal pripravljenost, da mi pomaga. Ko sem mu svoje povedal, je najprej razburjeno poudaril: ,.Kaj pa vendar hočeš? Ali ne veš, da Gestapo za vsako ceno hoče dobiti Stareta v roke?" Jaz sem ponovil ves razgovor s prezidentom in Riglerju zagotavljal, da sem popolnoma prepričan, da tu ne gre za kako past ali prevaro, ampak, da general iskreno misli na pametno sodelovanje z SLS. Rigler je bil nekoliko omehčan ali napram predlogu o sodelovanju še vedno zelo nezaupljiv. „Nič ne obljubim," je rekel, „poskusil pa bom dobiti pismen odgovor." Res sem po nekaj dneh dobil listič, ki je na njem bilo napisano: „SLS z Rupnikom ne more in ne bo sodelovala. Nemci so ga postavili. Saj veš, kaj delajo z našim narodom na Gorenjskem in Štajerskem. Ti napravi po svojem preudarku, po svoji vesti in le na svojo osebno odgovornost." Na listu ni bilo podpisa, ali dostavitelj mi je zagotovil, da je to odgovor g. Miloša Stareta.

Miloš Stare vir: wikipedia

Čeprav mi je bilo neprijetno, sem odnesel list k prezidentu. Ko ga je prečital, mi ga je vrnil, me dolgo in dolgo gledal v oči, potem pa stisnil roko in rekel: »Hvala tudi za to."

Prezident Rupnik je organiziral domobrance. Kot slovenski general je bil kakor ustvarjen za tako nalogo. Ker so se komunistični partizani borili predvsem za cilje revolucije in pobijali ljudi in uničevali hiše in vasi vse vprek po celi provinci, so ljudje smatrali, da je bila taka domača obramba, varnostna oborožena sila, nujna potreba za ohranitev reda in za preprečevanje nadaljnih morij. Domobranci so zato postali priljubljena domača vojska, ki je ljudstvu vzbujala upanje na rešitev pred komunistično revolucijo in izpod nacistične okupacije.

Kmalu po mojih prvih obiskih pri generalu Rupniku me pokliče nacistični komandant mesta na Vrhniki in mi pravi: „Tu ste imeli neko oboroženo, organizirano edinico, neke vrste domačo stražo. Kje so ti možje sedaj?" Pojasnil sem, da so se člani vaške straže po odhodu Italijanov razšli. Bali so se, da jih bodo Nemci pozaprli. Nacistični častnik se je po teh mojih besedah zelo trudil, da bi me prepričal, da naj bodo možje mirni, da naj mirno nadaljujejo svoj posel in varjejo vasi. Poveljnik naj se brez strahu oglasi, da se bosta pogovorila in vnaprej preprečila kake morebitne nesporazume. »Kakršne pravice so imeli doslej pod Lahi, vsaj take jim bomo dali tudi Nemci," je dodal. Tako se je pri nas začelo domobranstvo.

Da bi ljudje ostali vztrajni, odločni, in da bi se omejila peklenska propaganda, ki so jo uprizorili komunisti proti domobrancem, je uprava province organizirala shode in sestanke po vaseh. General Rupnik me je osebno prosil, naj bi se udeležil nekaterih takih sestankov. Šel sem na shod k Sv. Joštu, v Horjul in v Borovnico. Nastopanje mladih govornikov in organizatorjev teh shodov mi ni bilo všeč. Ljudstvu so razlagali svojo politično modrost, ga pozivali, da jim mora slediti in celo grozili s pritiskom in kaznimi za slučaj, da bi jih kdo ne ubogal. Grožnje pa so bile tedaj vsakdanja nadloga podeželskega ljudstva. Grozili so okupatorji, grozili komunistični partizani in sedaj še ti ljudje, ki naj bi prihajali na vas kot njeni prijatelji in zaščitniki. Tako govorjenje in nastopanje sem odklanjal, generalu to povedal in mu sporočil, da na te shode ne bom več hodil.
    

Slovenec: političen list za slovenski narod

Vir: Slovenec: političen list za slovenski narod (09.05.1944), volume 72, issue 106. URN:NBN:SI:doc-VXUH1GT6  http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-VXUH1GT6

 

Ko so minevali tedni in meseci, sem videl in razumel, da Nemci pešajo. Za vzdrževanje javnega miru in reda so bili domobranci vedno bolj potrebni. Pogosto pa me je napadel dvom in se mi je vnela skrb: Ali je pa to pravilno ravnanje? Odpodil sem jo z najbolj utemeljenim odgovorom: „Saj kaj drugega ni mogoče, saj bodo partizanske bande tisto uro, ko bi domobranci prenehali, pobile vse ljudi, ki jih bodo dosegle. V taki sili in stiski je vsaka obramba upravičena. To je obramba v največji sili, nujna in neizogibna obramba." V takem razpoloženju me je našel prijatelj — sosed ing. Milan Lenarčič, rezervni major, iskren in najboljši prijatelj domobrancev, ki mi je rekel: »Prijatelj moj, za domobrance se bojim." »Zakaj ?"ga vprašam. »Prisega Nemcem in pa dejstvo, da stražijo železnice, ki so med vojaškimi najvažnejšimi objekti, sta dve taki okolnosti, ki me vse bolj vznemirjata, da se bojim zanje. Prepričan sem, da mednarodna sodišča ne bodo priznala domobrancem značaja med okupacijo dovoljenih domačih straž prav zaradi teh in takih okolnosti. Povej to Rupniku, čeprav nič ne dvomim, da on sam to dobro ve, saj kot general pozna vojaško in vojno pravo." Takoj sem šel k prezidentu in mu to mnenje uglednega, izobraženega soseda povedal. Bilo je to mučno srečanje. Na obrazu se je generalu poznalo, da je ves zaskrbljen.

Nobenega pravega pojasnila in odgovora ni mogel iztisniti iz sebe. Da bi k pojasnilu kaj pripomogel, sem ga vprašal: »Ali imate kake zveze z Mihajlovičem?" Odgovoril je dobesedno: ,,Ja, ravno danes sem dobil pismo od Nediča." Spet sva se dolgo gledala, molčala in mislila vsak po svoje. Dobro sem čutil, da se je izognil odgovoru, pa vendar odgovoril. Koliko sta Mihajlović in Nedič zasledovala iste cilje, je bila zame tedaj skrivnost.

Železniški viadukt Borovnica december 1944

 
Fotografija uničenega železniškega viadukta Borovnica december 1944 vir: The 489th Bombardment Squadron on Corsica http://www.warwingsart.com/12thAirForce/borovnica.html

Ko je vojaško letalstvo zapadnih zaveznikov bombardiralo železniški most v Borovnici, sem moral h generalu po pomoč. Pretrgana je bila glavna železniška zveza Ljubljana—Trst. Za promet je bil to hud udarec. Vse tovorne vlake je bilo treba na postaji Verd razložiti in naložiti na vozove, ves tovor z živino prepeljati na postajo Vrhnika in tam zopet naložiti na vlake za Ljubljano. Isto je veljalo za tovore v obratni smeri iz Ljubljane v Trst. Ker je po tej progi prihajalo v ljubljansko provinco tudi mnogo živil in dnevnih konsumnih potrebščin za prebivalstvo province Ljubljana, smo imeli neposreden, živ interes, da promet za vsako ceno nekako ohranimo. Toda za daljšo dobo je bilo tako prekladanje in prepeljevanje nemogoče. Tu se je izkazala prezidentova pomoč kot bistveno važna. Deputacija občanov mi je prišla povedat, da Nemci že vozijo tračnice za ozkotirno železnico, ki jih nameravajo položiti kar po cesti s kolodvora na Verdu po Vrhniki na vrhniški kolodvor. Občani so prosili, naj posredujem, da bi se to ne zgodilo, kajti taka železniška zveza po cesti preko trga, bi naravnost izzivala nevarnost bombardiranja Vrhnike.

Železniški viadukt Borovnica december 1944

Lokalni delavci mobilizirani v nemško delovno organizacijo TODT pri odpravi posledic bombardiranja viadukta vir: The 489th Bombardment Squadron on Corsica http://www.warwingsart.com/12thAirForce/borovnica.html

Takoj sem iskal telefonično zvezo s prezidentom. Oglasil se je dr. Kociper in njemu sem razložil, za kaj gre. Dr. Kociper mi je odgovoril: „Prezident ima močan prehlad, je danes v postelji. Vendar počakajte pri telefonu, grem, da mu to javim." Ko se je vrnil, mi je povedal: „Prezident upa, da bo jutri mogel vstati. Počakajte do jutri zvečer. Ko se bo mračilo, bomo prišli in si na licu mesta stvar ogledali." Tako je bilo. Ko smo končali ogled in sem razložil, kaj mislimo, da lahko iz tega nastane, me je general vprašal: „Ali imate predlog, ki naj ga Nemcem stavim?" Odgovoril sem: „Železniški odcepni ali zvezni zasilni tir med postajama Verd in Vrhnika naj se položi s postaje Verd proti Borovnici preko senožeti in polja, kjer ni nič hiš in nikake zapreke. S tem bo proga samo za kakih 300 metrov daljša, a Vrhnika bo rešena nevarnosti bombardiranja, ker bo proga šla po praznem prostoru izven bivališč, hiš in gospodarskih poslopij." General je takoj odgovoril: „Dobro. Jutri Vas bom poklical in povedal, ali bo komandant sprejel Vaš spreminjevalni predlog ali ne." Zahvalil sem se mu in mu zagotovil, da mu bo ljudstvo hvaležno, zelo hvaležno, če se bo to uredilo. Naslednji dan se je res vse tako 'Zgodilo, kakor sem predlagal in kakor smo se dogovorili.

Gospod dr. Kociper se je v tistem času poročil s hčerko generala Rupnika. Istega dne in meseca 1944 se je poročila tudi moja bližnja, sorodnica in zvečer sem šel z ženo k svatovski večerji, ki je bila v Stari Vrhniki.  Okrog pol desete ure zvečer se ustavi pred hišo avto gospoda prezidenta. Isti šofer, ki je poprej vozil g. bana dr. Natlačena, mi je prinesel pismo in mi rekel: „Iskal sem Vas na Vašem domu. Tam so mi povedali, da ste tu. Pošilja me gospod prezident in naročil mi je, naj Vam izročim tole njegovo pismo. Naročil mi je, da Vas moram kar s seboj pripeljati." V pismu je bilo vabilo. Vprašal sem ženo in svetovala je, naj kar greva, da ne bi bilo kake zamere. Malo pred enajsto ponoči smo se pripeljali v Ljubljano. Gostje svatovščine so se bili že razšli ali so se prav v tistih trenutkih razhajali, ko smo mi prišli vrh stopnic. Nevesta je hitro odkazala moji ženi mesto med ostalimi ženami, ki so imele svoj krožek, general, njegov sin Vule in jaz pa smo kar stoje kramljali nekaj trenutkov, potem pa je g. Rupnik mlajši predlagal, naj gremo na vrt v lopo. Komaj smo bil tam in se posedli, je prezident kar začel: „No, g. župan, kaj pa Vi pravite k sedanjemu vojaškemu položaju? Kaj mislite, kdo bo zmagovalec v tej vojni?" Samo pogledal sem ga in butnil vanj: „Prepričan sem, da zavezniki." Z besedo zavezniki smo označevali vojno zavezo Velike Britanije, Francije, Ameriških Zedinjenih Držav in Sovjetske Zveze, pač vse zaveznike proti Hitlerjevi Nemčiji. G. Vule Rupnik mi je brž pritrdil takole: „Glej, oče, istega mnenja je kot jaz. Zmagali bodo zavezniki, ker zanje dela čas." Takrat se je prezident zamislil in nama živo pripovedoval, da je bil povabljen v Nemčijo, da so mu tam razkazali vse vrste orožja, da je videl nove motorizirane divizije in drugo nemško najnovejšo, še ne uporabljeno vojaško opremo in moč.

Vuk Rupnik vir: wikipedia

Zatrjeval nam je, da je po vseh teh ogledih in po svoji strokovnjaški oceni nemške vojaške moči prišel do prepričanja, da je Nemčija nepremagljiva, da je najmočnejša vojaška sila na svetu in ne more biti nobenega dvoma, da bo ona zmagovalka. General je govoril naglo, živo, a s premislekom in poudarkom, kakor slika človek v govoru zadevo, ki jo je vso že premislil in si zase že naredil končno in jasno sodbo, pa se resno trudi, da bi tudi drugega prepričal. Govoril je precej dolgo, tako, da ko je nehal, nisva niti g. Rupnik ml. niti jaz imela volje, da bi razgovor nadaljevala. Nisem se hotel spuščati v ostrejšo razpravo. Sem samo pripomnil, da čas dela za zaveznike in njihovo zmago, pa smo se poslovili, ker je bilo tudi že kar pozno v noč. Ko sem se vozil nazaj domov proti Vrhniki, in še pozneje večkrat, sem v duhu ponavljal razgovor tega večera in premišljeval generala Rupnika z vseh strani, ki sem jih mogel spoznati. Vselej sem prišel do istega zaključka in sodbe, ki je nekako tale: General Rupnik ni hotel biti in ni bil nikak Quisling. Nikdar ni, kar jaz vem, z ničemer kazal, da bi bil odobraval nacizem. Iskal je priložnosti, kako bo za ljudstvo kaj dobrega storil in mu pomagal. Bil je v svojem ravnanju nekako očetovsko dober in ljubezniv. Politične igre pa ni razumel. V Sloveniji je skušal posnemati zgled Nedičev v Srbiji. Ta večer mi je odkril, da je vse delal na napačni predpostavki, da bo Hitler v drugi svetovni vojni zmagal in bomo Slovenci med vojno in še dolgo po vojni morali prenašati nemško gospodstvo. Borba proti komunističnim partizanom je bil po mojem mnenju ves njegov program. Zato sem še tisto noč sklenil, da bom generala še nadalje podpiral, vsaj do konca vojne, ker nikjer pod soncem nisem videl nobene pomoči in opore za ljudstvo, ki ni hotelo sprejeti komunistično-partizanskih zločinskih manir nasilnega vladanja malenkostne manjšine nad večino. Sklenil sem torej še nadalje podpirati generala v njegovih naporih, da se Slovenci rešimo komunistične diktature.
   

Bilo pa je naslednje tedne in mesece vedno huje; upanja, da bomo preprečili zmago komunistične revolucije, vedno manj. 3. maja 1945 me že ob petih zjutraj zbudi jok in zdihovanje, ki je prihajalo iz kuhinje spodaj v hiši. Žena me pokliče in pravi, naj vstanem in grem k ljudem, ki so prišli, ker se je že zopet nekaj hudega zgodilo. V kuhinji je bil ves objokan, raztrgan, uplašen in zdelan trgovec in gostilničar Martinčič iz Cerknice. Med hlipanjem in stokanjem je prosil, naj svetujem in pomagam. Pripovedoval je, da partizani zasedajo vasi okoli Cerknice, da se je Rupnikov bataljon domobrancev, ki je bil v cerkniški dolini ponos in zaslomba, varuh in hramba ljudstva, umaknil, ljudstvo beži iz svojih domov, odgovorni posamezniki so se poskrili, ker oboroženi partizani groze s smrtjo na vse strani in na vsa usta. Njemu samemu, Martinčiču, pa se je tole zgodilo:Takoj, ko je odšel Rupnikov bataljon, je prišel na Martinčičev dom njegov zet, hud komunist, in zahteval: „Hudič stari, denar sem in tole listino podpiši, da izročaš vse svoje premoženje meni." Martinčič je preplašen odgovoril, da bo takoj podpisal, le po očala da gre v gornjo sobo. Odšel je, iz gornjega okna skočil na vrt in preko polja odhitel k meni na Vrhniko. Prosil je pomoči, ki mu je nisem mogel dati. Ob sedmih sem odšel v občinsko pisarno. Pred njenimi vrati je čakalo že več ljudi, ki so tudi pribežali kdo ve od kod in prosili zaščite. Imel nisem prav nobenih navodil. Zato mi ni preostalo nič drugega, kot da sem prosil ljudi, naj počakajo, da pridem iz Ljubljane, kamor grem poizvedovat. Odšel sem takoj in naravnost v urad okrajnega glavarstva v Ljubljani. Dobil sem glavarja g. Maršiča že v uradu. Pozdravil sem ga in vprašal ali je kaj novega v zadnjih dneh. Mirno mi je odgovoril, da ni nič posebnega. „Vse je v najlepšem redu." Tedaj se nisem mogel več zadrževati in sem kar bruhnil: ,,Hudičevo lep red je to. Na Vrhniki so begunci iz Cerknice, partizani zasedajo vasi, bataljon domobrancev se je umaknil, tu pa pravite, da je vse v najlepšem redu." Načelnik se je razburil, vstal in rekel: „Kaj poveste! Pravkar sem prišel od prezidenta, pa mi ni nič tega omenil. Počakajte, prosim, grem še enkrat k njemu, da mi da navodila." Jaz sem pa sedaj vedel dovolj. Rekel sem glavarju, da grem kar sam k prezidentu, ker se mi mudi, ljudje me čakajo na ulici, moram hitro nekaj zvedeti in jih obvestiti". Odhitel sem v prezidentov urad.

Prezident Rupnik na delovnem mestu v uradu na Bleiweissovi cesti

Tedaj sem že imel občutek, da sem preganjanec. Kot mora se mi je nekaj vleglo na dušo. Nisem mogel določiti, ali me je bolj strah pred neznanim, ki prihaja ali sem se čutil krivega nečesa, pa se nisem zavedal, da bi bil kaj napak ravnal, strašno moro sem pa občutil. V prezidentovi čakalnici ni bilo žive duše. Predsoba, kjer je dr. Kociper redno sprejemal, je bila prazna. Vrata iz te sobe v presidentovo čakalnico so bila odprta. Kaj sem hotel? Vstopil sem. In res, prezident je sedel za svojo pisalno mizo. Z levo roko si je podpiral glavo, izgledal je potrt, zamišljen, zaskrbljen. Hitro sem popisal prihod beguncev iz Cerknice na Vrhniko in vse, kar sem doživel tiste jutro na Vrhniki. Prosil sem za navodila, kam naj begunce napotim, kje naj iščem zanje zaščite in pomoči. Tedaj se je zravnal in tole mi je odgovoril: ,,Pravkar sem bil pri komandantu, gospodu generalu Roesenerju, in obljubil mi je, da bo takoj poslal 100.000 mož, da vržejo partizane nazaj." V meni je prekipelo in hotel sem zvedeti kaj bolj stvarnega, zato sem kar udaril: „Gospod prezident, ne bodite naivni. Kje bo pa general vzel 100.000 mož? Saj vendar vsi vidimo očitna znamenja, da Nemce vrag jemlje, da je nemška vojska v razsulu." Videl sem, da sem generala s tem zelo razburil in razjezil. Vstal je in odsekal: „Ako komandant reče, da jih bo poslal, že ve, da jih ima. Kje jih bo vzel, ni moja stvar, jaz nisem komandant." Po teh besedah se je obrnil in odšel brez pozdrava v drugo sobo, jaz pa domov.

SS general Erwin Rösener in Leon Rupnik pred palačo Pokrajinske uprave

Na Vrhniki sem ljudem povedal, da je v Ljubljani dobrodelna pisarna, ki jo vodi č. g. župnik in svetnik Škulj, naj gredo tja, kjer bodo dobili zasilno pomoč in nadaljnja navodila. Tisti dan so oživeli domači terenci. Iz njihovega obnašanja se je čutilo, da pričakujejo zmago, da se bliža vihar. Tekom dneva sem bil v telefonskem stiku s komandantom domobrancev na Vrhniki, pa mi tudi on ni vedel povedati nič novega, le zaskrbljen je bil kot jaz. Zvečer okoli enajste ure sem sedel v svoji zasebni pisarni. Utrujen sem bil, negotovost me je mučila, nervozno sem iskal rešitve, ki je nikjer nisem videl. Kar nekdo potrka na okno. Zganem se, slišim pred hišo šum motorja, odprem okno in zunaj vidim prezidentovega šoferja, ki mi je takoj povedal, da me je prezident prišel obiskat in bi rad stopil notri. Seveda sem hitro pritrdil in povabil, naj kar pride. Brž, ko sem odprl vrata, je vstopil in kar sam začel: „čuden gost ob tej uri, kaj! Toda, takole je.

Prezident Leon Rupnik pred svojim službenim vozilom

Leon Rupnik tik pred odhodom na stadion 20. aprila 1944 na Hitlerjev rojstni dan ob prisegi domobrancev vir: Blog Herta RTV SLO MMC http://www.rtvslo.si/blog/herta-5j9o/erwin-max-leon-in-franc/57835

 

V celi Ljubljani, kjer sem imel prijateljev brez števila, danes nimam človeka. Prišel sem k Vam, da se malo umirim in — poslovim, ker sva se dopoldne razšla brez pozdrava." Bolj sesedel se je, kot sedel na stol. Bil je ves skrušen. Poprosil sem ženo, da je pripravila črno kavo. Ko sva jo popila, je on predlagal, naj greva na sprehod v bližnji gozd, ker da je silno potreben svežega zraka. Pripomnil sem, da ob tej uri ni varno hoditi zunaj,  zlasti ni varno v gozdu, on pa mi je skoraj Šepetaje odgovoril: „Zame je smrt že odločena. Streljal me bo ta ali oni, nekdo pa gotovo." Kako uro sva se pogovarjala in koristilo nama je. Čutil sem, da se je tudi general nekaj pomiril. Meni je odleglo vsaj za spoznanje. Prisrčno sva se poslovila in razšla. Spati pa le nisem mogel. Vesti, ki so prihajale, zlasti iz Ljubljane, so vse napovedovale nesrečo.

Nemci in domobranci na poti skozi Tržič, maja 1945 / vir: Muzej novejše zgodovine Slovenije

Naslednjega dne, 4. maja, sem bil ves dan v pisarni, nekam razmišljeno in nervozno pospravljal in urejal stvari. Ob enajstih zvečer zazvoni telefon, javi se komandant domobrancev in sporoči kratko: „Mi odhajamo! Svetujem, da greste tudi Vi. Vaše življenje je v neposredni nevarnosti. Z Bogom." Kar takoj nato sem poklical svaka Marijana Marolta, ki so ga partizani že poprej popolnoma izropali, in mu povedal, da domobranci odhajajo. Ponudil sem mu, naj si v moji hiši uredi stanovanje, če bo z družino ostal in vprašal, kaj on misli, kaj on svetuje. Odgovoril je kratko: „Pa gremo še mi!" Nisem še odložil slušalke telefona, je vstopil šofer mojega tovornjaka in mi javil: „Oče, jaz grem. Enkrat so me že partizani ujeli. Nočem, da bi me spet." Tisti hip sem se tudi jaz odločil in šoferju odgovoril: „Ali nas boste vozili, če gremo tudi mi?" Brž je bil pripravljen: „VeseI bom, če bom mogel vsem še kaj pomagati," mi je odvrnil. „V redu," sem rekel, „pripravite avto, ob eni po polnoči bomo odšli." Oddal sem ključe uradniku in mu rekel:  ,,Gospodarite, kakor veste in znate." Odšel sem še v občinsko pisarno, uredil račune, podpisal vse spise, oddal ključe blagajničarki in sam s kolesom odšel ob osmih zjutraj v Ljubljano. Družina, moja in Maroltova in še nekaj prijateljev je odšlo s tovornjakom ponoči proti Ljubljani in določili smo, da me počakajo v Ljubljani, na domu tete moje žene. Predno sem sedel na kolo, je prišel še občinski tajnik Jerina in mi povedal, da nemški komandant hoče 70 parov konj z vozovi, da bodo peljali nemško robo. Jerina je komandantu odgovoril, da jih bo šel iskat, dejansko je pa šel preko Dobrove proti št. Vidu, kjer se je pridružil vrhniškim beguncem, kakor sva se domenila. Naša begunska pot je šla preko Ljubelja na Koroško v Italijo. Potikali smo se po taboriščih. Visoko in globoko med vsemi telesnimi in duhovnimi mukami pa je bila najhujša vest, da so domobrance zavezniki izročili komunistom. Le sam Bog ve za morje solza in bolečin med družinami, ki so imele svojce pri domobrancih. Jaz nisem imel nikjer miru. Neštetokrat sem prevozil pot od taborišča do Trsta. Iskal sem zveze. Ko smo se ustanovili v taborišču Servigliano, sem tretji dan odšel na vlak in v Rim. Šel sem v urad Slovenskega Socialnega odbora, ki mu je bil predsednik dr. Miha Krek.

Dr. Miha Krek vir: wikipedia

Zvedel sem, da so naši ljudje ustanovili ta urad prav za pomoč beguncem iz domovine. Nisem imel časa, niti da bi poslušal imena tistih, ki sem z njimi tam govoril. Prijazno so me sprejeli in poslušali. Poročal sem, kako smo bežali, kako smo hodili in se vozili, dokler nismo prišli v Servigliano, ugotovil, da smo tam za silo spravljeni, in takoj prešel na generala Rupnika. Vpraševal sem, kje je, kaj je z njim, iskal možnosti rešitve zanj. Poslevodečemu sem rekel: ,,Pomagajte, da rešimo Rupnika. Smili se mi. Marsikaj je dobrega storil. Če je v naši moči, moramo preprečiti, da bi ga ne izročili komunistom. Ali je kaka možnost, da ga tu v Rimu skrijemo in spravimo neopaženo naprej ?" Nikogar ni ta moja prošnja vznemirila, niti spravila v zadrego, kot da so pripravljeni na take reči. Eden v uradu je kar vstal in rekel: „Počakaj malo, da se vrnem." Čakal sem morda uro morda malo dalj. Dotični se je vrnil in rekel: „Takole je. Soba, hrana, seveda skromna, kot je v Rimu v teh časih, je preskrbljena. Imel bo družbo takih gospodov, da mu ne bo dolgčas. Tvoja je samo skrb, da ga pripelješ sem. Povej mu, da bo popolnoma varno skrit in naša skrb bo, da ko pride pravi čas, pripravimo vse potrebno in ga spravimo varno preko morja." Vzdihnil sem: „Zahvaljen bodi Bog," se poslovil in se vrnil v Servigliano. Danilo se je že, ko sem prišel, truden sem bil, pa tako razburjen, da zaspati nisem mogel. Ženi sem kar rekel, da spet odhajam in naj ne skrbi, če me par dni ne bo. Nihče naj v taborišču ne ve, samo bratu naj pove, da me v taborišču ni, da bo pripravil kak odgovor, če bi uradno spraševali po meni. Pred osmo uro zjutraj sem bil že pred taboriščem Fermo. To je bilo civilno taborišče Hrvatov. Plašno sem stopil k stražniku taborišča in ga nagovoril. Pa je bil prijazen in takoj začel pogovor. Vprašal sem ga, če ni morda v taborišču tudi neki general Slovenec. Odgovoril je: „Ti misliš na Rupnika? Da, da seveda je tu. Ga poznam je hitel. „Rad bi z njim govoril," sem ga poprosil. Poklical je predstojnika policije, se z njim dogovoril, mi naročil naj stopim malo stran od vhoda in počakam, on bo pa šel iskat Rupnika in mi ga bo pripeljal sem. Tako se je zgodilo. Nehotene solze so lile po licih obema, ko sva si segla v roke. Glasu nisva zmogla. Ponudil sem mu cigareto. Sprejel jo je, globoko potegnil in potem spregovoril: „Moj Hren, ostali ste mi edini prijatelj, edini zvest prijatelj." Meni se je pa mudilo in silil sem vanj: „Stopiva nekam, da Vam razložim načrt, ki ga imam. Vi ga boste sprejeli in skupno ga bomo izvedli." Med korakanjem mi je odvrnil: „Najprej moram pa le vedeti, za kaj gre." Jaz sem že razlagal vse, kar smo se dogovorili v Rimu. Zaključil sem s tem, da sem mu rekel, naj bo istega dne zvečer pripravljen, da odpotujeva v Rim. Zagotovil sem mu še, da naj bo miren, da je vse urejeno tako, da je popolnoma varno in sigurno, da ga bomo spravili proč iz nevarnosti, da bo lahko zopet začel svobodno življenje. Dolgo ni bilo odgovora. Premišljal in premišljal je, potem pa zaihtel: „Za mene ni več življenja, preveč sem razočaran. Jaz grem, kamor so šli moji domobranci." Nisem sprejel odklonitve. Tolažil in pogovarjal sem ga. Dokazoval sem mu, da s svojo žrtvijo nikomur ne bo koristil, sebi in vsem škodoval. Silil sem vanj, da naj spremeni svoj sklep kar takoj ali vsaj hitro, ker vemo, da je sedaj še možnost rešitve, pa ne vemo, kako dolgo bo. Pritrdil mi je: „Da, angleška policija mi je rekla, da ne smem daleč od tod, ker bom šel kmalu naprej."

Nisem popustil. Nad tri ure sem ga prosil in prepričeval, da je to edina možna rešitev in edino pametno, kar more storiti. V marsičem mi je dal prav. Odločil pa se je vedno proti temu, da bi odšel z menoj v Rim. Ko sem izčrpal prav vse, kar sem mu mogel povedati, sem mu zagotovil, naj bo prepričan, da mu želim samo dobro, da sem s prijatelji vse skrbno pripravil in bo njegova pot v svobodo varna, kolikor je le človeško mogoče varnost zajamčiti, in da bom čakal na njegov pristanek vsak čas. Naj mi samo sporoči, da se je odločil, pa bom takoj tukaj in vse se bo izvedlo po načrtu. Rotil sem ga, naj to stori čimprej. Samo nekako v bolečini se mi je smehljal in se mi zahvaljeval. toda v svojem sklepu ni popustil. Pobit sem ga zapustil in čakal, da mi bo kaj sporočil, pa ni bilo nobenega glasu od njega več.
    

General Rupnik s preostalimi soobtoženci na procesu v ljubljanski dvorani Tabor na dan sodbe 30.8.1946

Tretji dan no tem zadnjem srečanju z generalom mi je žena povedala: „Rupnika sem videla, šel je v barako s č. g. svetnikom Merkunom. bodi doma, bo gotovo tudi k Tebi prišel." Ostal sem doma, čakal sem. Ni ga bilo. Taka so bila moja srečanja z generalom Rupnikom. Taka in nič drugačna. Jaz sem se srečaval z njim zato, da bi v najhujšem času z njegovo pomočjo ščitil in pomagal ljudstvu vrhniške občine. To sem smatral za svojo dolžnost. Doživel sem in izpričujem, da je general Rupnik res pomagal slovenskemu ljudstvu, kadar in kjer je mogel.

Tudi zame je ostal v marsikaterem oziru še vedno skrivnosten mož. Čemu je prevzel med vojno nove, nevarne in težke dolžnosti, si ne morem razložiti nič več, kot je razvidno iz teh vrstic, čemu je tudi meni, ki sem mu bil po njegovih lastnih besedah edini zvesti prijatelj, odklonil rešitev življenja, pa mi je še manj razumljivo. Napisal sem ta moja srečanja z njim tudi zato, da bi se ob tej resnici razbijale zlorabe Rupnikovega imena, ki se po njegovi smrti pojavljajo doma in v emigraciji. Pred leti tega ne bi mogel napisati. Sedaj pa. Obšlo me je te zadnje mesece lepo upanje, ki mi pove: Odšli so Italijani, odšli so Nemci, omahnili so v brezna izdani domobranci, odšel je v večnost naš general Rupnik, odšel je naš škof dr. Gregorij Rožman, odhajamo po vrsti vsi, ki smo v tistih časih živeli, komunisti in mi ostali; vsi odhajamo po vrsti, raste pa nov slovenski rod in v bližnji bodočnosti mi je pred očmi Svobodna Slovenija, ki smo jo ljubili in zanjo delali, pa čeprav vsak na svojem in vsak po svoje.

Prispevek  je povzet v originalu, dodane so samo fotografije s komentarji in viri. Originalni tekst je bil objavljen v Zborniku Svobodne Slovenije (1967), letnik 19. URN:NBN:SI:DOC-LZQ5XVN2 http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-LZQ5XVN2