nedelja, 17. april 2016

SREČNE IN VESELE PRAZNIKE







Buenos Aires, 26, decembra 1936

Navadno si voščimo te dni srečne in vesele praznike. V resnici pa tega nihče resno ne misli, temveč je postala beseda čisto navadna fraza.

Božične praznike praznuje ves krščanski in nekrščanski svet. Naš narod jih je praznoval ko je bil še v poganstvu. Od vedno pa so ti prazniki simbol ljubezni in bratstva, ter medsebojnega, spoštovanja.
Nikoli pa ni bilo človeštvo tako daleč od namena teh praznikov kot je danes. Narodi se oborožujejo in se pripravljajo za bratomorno klanje.

Ni še pozabljena svetovna, vojna. In ni dolgo tega ko je tekla bratska kri v Chacu. Lansko leto smo imeli krvavi ples v Afriki. Letos pa španski narod napaja svojo rodno grudo z bratsko krvjo. In že se pripravlja bojna vihra tudi na dalnjem vzhodu med rjavim bratskim plemenom, Kitajsko in Japonsko.
Vse to pa je še le komaj predigra, kajti vojno pokončanje bo še le prišlo ter nastopilo v vsej grozoti, kakoršno si niti predstavljati prav ne moremo, ko se bodo evropski narodi oboroženi do zob pričeli moriti in umirati na krvavih poljanah.

Lahko si voščimo srečne in vesele praznike, tako za nekaj reči. v resnici na se naše besede in želje izgubljajo v temno atmosfero, ki nam jo pripravljajo.
Nekoč se je rodilo dete in je zraslo v moža ki je oznanjal mir med narodi. Moral je umreti na, križu, kajti zloba je bilo na svetu vedno velika.

Sovraštva je še več med takozvanimi krščanskimi narodi kot na. med nekrščanskimi. Zakaj? Zato. ker vodijo usodo narodov krščanski in nekrščanski judeži, ki jim je glavni bog — denar.
Dokler bodo med narodi, sejali šovinizem in sovraštvo, ne bo srečnih in veselih božičnih praznikov. To satansko delo ne gre danes v klasje bolj kot nikoli.

Da nimamo resnično srečnih in veselih praznikov so krivi v prvi vrsti tisti, ki vodijo narode, nič manj pa narodi ki tega ne vidijo, da jih vodijo v propast. Ampak vodijo jih tja zato, ker iih morajo. ker tako velevajo njih gospodarji katerih bog je — denar.

Narodi so lahko verni, razumni pa niso, zato se pustijo celo v imenu Novorojenega deteta slepiti,
Obupati pa ne smemo. Tudi naukov Rešenika ni treba zametavati. Saj on res ni nikoli tega učil, kot se danes na svetu dogaja. On je učil srčne kultur« in spoznavanja resnice, ki je ljubezen do bližnjega, ne pa fanatizem in sovraštvo. Srčno kulturen človek ne more nobenega sovražiti in nikomur želeti slabo.
Dandanes pa nas ne učijo srčne izobrazbe, marveč hlapčevske ponižnosti, da se nas da lažje izrabiti za koristi ki niso naše.

"Rojaki in rojakinje! Vemo, da vsem, brez ozira, verskih ali pa političnih predsodkov, tli v srcih poštenost in dobrohotnost. Zato podajmo si roke in stopajmo v bodočnost eden drugega podpirajoč, da, bo voščilo teh dni imelo zopet resničen pomen.

Objavljeno v Slovenski tednik (1929-1936), ki ga je izdajalo Slovensko prosvetno društvo v Buenos Airesu pod vodstvom g. Andreja Škrbca

Vir: Slovenski tednik (1936), letnik 8, številka 378.
URN:NBN:SI:DOC-902XOLGK from
http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-902XOLGK 


Še nekaj fotografij Horacio Coppola iz leta 1936 ob slavnostni otvoritvi Plaza de la República
 
Horacio Coppola - Buenos Aires 1936 - Plaza Hotel



Horacio Coppola - Buenos Aires 1936 - Manifestación

Horacio Coppola - Buenos Aires 1936 - Plaza de la Repúblic

 

četrtek, 10. marec 2016

Ob sedmi obletnici Iv. Cankarjeve smrti



Naslovnica časopisa Tedenske slike

Prav v tistih dneh, ko je našemu narodu po tisočletnem trpljenju in krvavenju, po stoletjih suženjstva in sramote vzšlo solnce svobode, se je utrnila na slovenskem književnem nebesu najbolj sijajna zvezda: umrl je pisatelj Ivan Cankar. V dnevih jugoslovenskega zmagoslavja in najširše narodne sreče je legel v grob eden najbolj velikih slovenskih talentov, mlad mož, čegar sloves nosi slovensko ime daleč tja po vsem svetu.



Kakor Valentin Vodnik, Jernej Kopitar, Fran Prešeren, Anton Martin Slomšek, Simon Jenko, Josip Stritar, Ivan Tavčar in še izšel iz borne slovenske hiše. Rojen je bil 10. maja 1876 na Vrhniki v hišici preprostega kmetiškega krojača. Imel je mater kmetico, ki jo je ljubil in spoštoval vse življenje. V Ljubljani je dovršil realko in na prigovarjanje prof. Fr. Levca položil tudi maturo.

Rojstna hiša na klancu - Vrhnika
Rojstna hiša na klancu

Nato je odšel, reven kakor cerkvena miš, na Dunaj, kjer se je vpisal na tehniki. Da je mogel živeti, je moral pisati. In pisal je noč in dan za vse slovenske liste, zlasti za »Slovenski Narod«, za »Ljubljanski Zvon« in za »Slovana«. Zbral je iz raznih listov svoje pesmi in jih izdal 1. 1899 pod skupnim naslovom »Erotika«. Bile so nove, pogumne, Iz srca in duše zapete pesmi. Ljubljanski knezoškof dr. Jeglič pa jih ni razumel in jih je obsodil na grmado Škof Je namreč pokupil vse knjige in jih dal zažgati!

Še istega leta je Cankar zbral svoje duhovite črtice in jih izdal pod naslovom »Vinjete«. Potem je napisal dramo »Jakob Ruda«, nato zbirko novelic »Knjiga za lehkomiselne ljudi*, obenem socijalnopolitično komedijo »Za narodov blagor« ter veliko povest iz življenja slovenskih umetnikov »Tujci«. L. 1902 je izdal tretjo dramo »Kralj na Betajnovi«, novo izdajo pesmi »Erotika« ter povest »Na klancu«. L. 1903 je izdal knjigi »Ob zori« ter »Življenje in smrt Petra Novljana«, 1. 1904 knjigo »Križ na gori«, novelo »Gospa Judit« in novelo »Hiša Marije Pomočnice«. L. 1905 so izšle njegove novele »Potepuh Marko in kralj Matjaž«. »V mesečini in »Martin Kačur«. L. 1907 je izdal svojo najbolj popularno povest »Hlapec Jernej in njegova pravica«; L. 1908 je izšla njegova protiklerikalna komedija »Pohujšanje v dolini šentflorijanski«, L 1909 njegove novele »Za križem«, L 1910 njegova satirična drama »Hlapci«, 1. 1912 njegova drama »Lepa Vida« in I. 1917 njegova najlepša zbirka črtic iz vojne dobe »Podobe iz sanj«. 


Razen teh glavnih del pa je izdal še celo vrsto manjših, a krasnih po jeziku, izbrušenem slogu in duhoviti vsebini. Dolga leta ga čitateli niso razumeli in marsikdo ga ne razume še dandanes; vsakdo pa priznava, da je Ivan Cankar največji umetnik slovenskega jezika in stila, pisatelj širokega obzorja in najbolj modernih idej. Čehi in Hrvatje so prevedli več njegovih knjig ter so zanesli slavo njegovega genialnega peresa daleč po svetu.
Cankarjeve drame in komedije, ki jih je naše občinstvo spočetka odklanjalo, ker so mu bile previsoke in neumljive, se igrajo dandanes v Ljubljani in Mariboru, a tudi po manjših odrih vedno znova z največjim uspehom pred navdušenim občinstvom. Cankarjeve novele in povesti, ki so se zdele našim ljudem še nedavno meglene in zmedene, se čitajo dandanes po vsaki omikani slovenski hiši. Zlasti pa se je Cankar priljubil mladini, ki ljubi vse, kar je pogumno v borbi za resnico in pravico. Po Cankarju se imenujejo ceste in ulice že po vseh slovenskih mestih.

Gostilna Rožnik - Cankarjev vrh
Gostilna Rožnik - Cankarjev vrh

Živel je večji del na Dunaju, mnogo stradal in trpel, zadnja leta pa na Rožniku tik Ljubljane. Ostal je revež vse življenje, se ponesrečil in umrl 11. Decembra 1918. v deželni bolnici. Ljubljana mu je priredila pogreb, kakor kralju pesniku.
Zdaj iznova izhajajo zbrana njegova dela v knjigah, in njegov ugled raste med Slovenci in Slovani. Danes se zavedamo, da je bil Cankar eden največjih sinov naše domovine.
Ivan Cankar je bil svobodomislec in napreden, demokratičen socijalist, ki je sovražil vsakršno hinavstvo, laž in nazadnjaštvoj. Bil je protiklerikalen od prve do zadnje črke, ki jo je napisal. Za dober honorar je pisal tudi v »Dom in Svet«, ne da bi zatajil svoje prepričanje.
Pisal je tudi za Družbo sv. Mohorja v Celovcu, zato je dobro znan tudi med slovenskim ljudstvom. Gotovo bi bil napisal v svoji zreli moški dobi še najlepše knjige. Med vojno je bil kot Jugosloven zaprt in poklican pod puško. Ker je bil zelo slaboten, so ga morali izpustiti.

Na karikaturi škof Jeglič poliva gnojnico ...
Na karikaturi škof Jeglič poliva gnojnico ...

A današnji klerikalci, ki so včasih njegove knjige sežigali, ga že proglašajo za svojega! Kakor Prešeren je danes tudi Cankar poet, s katerim se bahajo naši klerikalci, ki jih ni ničesar več sram!

Tekst povzet v originalu, dodane so samo fotografije s komentarji in viri. Originalni tekst je bil objavljen v  Tedenske slike priloga Domovini. Leto I. V Ljubljani, dne 11. dcembra 1925 Štev. 3 http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-RNJGYG61

torek, 8. marec 2016

Ignacij Hren: Moja srečanja z generalom Rupnikom



Ignacij Hren
Ignacij Hren, rojen 27- julija 1891 na Verdu pri Vrhniki. Oče Martin je bil čevljarski mojster in manjši posestnik, oba z materjo Marijo roj. Suhadolnik sta bila globoko verna in izredno delavna človeka. Poleg najstarejšega sina Naceta sta imela še štiri sinove in dve hčeri, ki pa sta zgodaj umrli. Sina Ignacija je po končani ljudski šoli oče izučil za čevljarja, a z voljo staršev se je Ignacij že kot mlad fant udeleževal telovadbe in prosvetnega dela v telovadnem odseku izobraževalnega društva, ki ga je 1- 1906 ustanovil na Vrhniki kaplan Janko Sedej. Ta telovadni odsek je postal pozneje orlovski odsek in Ignacij je bil njegov član ves čas in pozneje, dasi že mož, tudi orlovskega naslednika društva Slovenskih fantov. Najživahnejše Hrenovo delo pri Orlih je bilo, ko je za Jankom Sedejem postal vrhniški kaplan pesnik Leopold Turšič. Takrat je bil Nace Hren tudi najbolj upoštevan igralec na odru; vsega je odigral čez sto različnih vlog, nekatere še v zrelih moških letih. Dve leti je bil tudi predsednik vrhniškega orlovskega okrožja. Še pred izbruhom prve svetovne vojske se je Nace udeležil neke orlovske prireditve v Petrovčah pri Celju, na kateri je spoznaj takratnega govornika dr. Antona Korošca. Takoj ob izbruhu prve svetovne vojne je moral tudi Nace k vojakom; poslali so ga na rusko fronto, kjer je bil težko ranjen. Ko se je vrnil iz bolnišnice, je šel v Škofjo Loko k boletnemu uradu, da ne bi bil doma staršem v breme, kajti za ročno delo zaradi dobljenih ran ni bil pripraven in tudi dela je bilo zaradi vojske manj. Leta 1920 je pričel s trgovino v Ribnici na Dolenjskem. 2. februarja 1922 se je poročil z Jelico, hčerjo vrhniškega zdravnika in župana dr- Marolta. Še istega leta je postal družabnik lesnega podjetja Maček & Comp. v Logatcu, a štiri leta kasneje si je sezidal lastno parno žago na Verdu. 19. maja 1940 je kupil od Ljudske posojilnice v Ljubljani gozdno posestvo na Gorjancih in takoj tudi tam postavil v obrat parno žago. S politiko se je začel ukvarjati že zgodaj. Ko je bil star devetnajst let, je imel že politične vaške sestanke. Leta 1936 je postal vrhniški župan, kar je ostal do 4. maja 1945, ko je moral zapustiti domovino. Ob zadnjih volitvah poslancev je na izrecno zahtevo dr. Korošca moral prevzeti mandat namestnika. V komunistični revoluciji je izgubil sina in vse štiri brate.